Trinajsti oblogar

Vrnil sem se iz Beograda, kjer sem bil na koncertu Muse. Bilo je po pričakovanjih. V ogromni Areni za dvajset tisoč ljudi jih je bilo okoli tri tisoč, zato je izgledalo res bogo. Ampak Muse so nastopili tako, kot da igrajo pred polno dvorano — skratka super, hudo, fenomenalno! Včeraj so bili v Zagrebu. Po mojem tudi tam niso razočarali.

Ko smo Pero, Katarina in jaz prišli v Beograd, nas je Marko, frend iz BG, peljal na drink v kafič Centrala, kjer preživi večino prostega časa. Stopimo noter. Napol poln lokal je izžareval prijetno toplino. Tudi gostje so sovpadali s podobo lokala. Takoj pa mi je padel v oči model ob šanku, z vinsko rdečimi usnjenimi hlačami, zavezano ruto na glavi in očali. Z celim telesom je sogovorniku za šankom nekaj vneto razlagal in krilil z rokami. Videlo se je, da pivo v njegovi roki ni prvo.

Sedemo za prazno mizo, naročimo pijačo in se veselimo koncerta. Marko vpraša: ali veste, kdo je model za šankom? Nimamo pojma. Marko ga pokliče: Oli, pridi malo sem, da ti predstavim prijatelje iz Slovenije. On v momentu pride do naše mize, iztegne roko in reče: Oliver Mandić, drago mi je!

Živim za Bežigradom, v soseski, kjer še kakšnih petnajst let nazaj ni bilo nobenega kafiča. Mirna, prijazna soseska blizu Dunajske ceste, kjer ni novodobnih gradenj, blokov …

Potem pa so v pritličju naše hiše odprli kafič, tiste vrste kafič, iz katerega se že ob desetih zjutraj ven razlegajo zvoki Miša Kovača, Novih Fosilov, Cece, po možnosti remixi. Klientela, ki tja zahaja in cel dan poseda, so predvsem fantje in dekleta, ki še vedno hočejo izgledat sedemnajst, osemnajst, čeprav jih imajo že krepko čez štirideset. Svetleči prameni in kričeča šminka pri bejbikah, tipčki pa nosijo Lacoste polo majčke. V glavnem, vse z blagim pridihom TV Pinka. Za mizami na pločniku se zavzeto menijo in si solijo pamet, zavoženi in nezavoženi nogometni strokovnjaki, odpisani trenerji, menedžerji in passé igralci, zraven pa se svetijo njihovi novi avtomobili.

Zadnje čase je kar pestra izbira koncertov, tako pri nas kot na tujem. Enostavno ne moreš biti povsod, pa čeprav bi rad. V sredo so v Križankah Jinxi, v četrtek pa Urban v Media Parku. S Chantal že imava deal, da gre ona na Jinxe, jaz pa bom doma pes čuvaj za otroke, v četrek pa jaz na Urbana. Nimam srca vsak dan fehtat babico, da čuva otroke.

Vem pa za koncert, ki ga definitivno ne bom zamudil! Muse so band, ki ga nočem zamuditi.

Pred dnevi me pokliče Sandi — tisti Sandi, ki je vodil klub Hound Dog v Šiški. Tam sem njega dni ob ponedeljkih vrtel muzko in se imel fajn. Spomnim se, ko me je prvič vprašal, ali bi imel enkrat na teden svoj večer. Zakaj pa ne? Glede na to, da mi je ponudil ponedeljke, sem si izbral izključno slovensko glasbo in bende — in to tiste, ki so nekako pasali v klubsko sceno.

Moram priznati, da ni lahko šest ur držati štimung samo z slovensko glasbo. Hitro je zmanjkalo materiala, zato sem vrtel glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih pa vse do novodobnih slovenskih bandov. Marsikoga sem spodil iz kluba, druge do solz nasmejal, mnogi pa so me presenečeni spraševali, od kod si pa to privlekel? Na primer Halo, Nataša od skupine Prah, Od dela se umira od Basistov …

Vrnimo se k Sandiju. Po nekaj letih je skratka spet pokliče in pravi, Gušti, moja punca dela za agencijo, pripravljajo modno revijo, pa bi radi izključno slovensko glasbo. Spomnil sem se nate in ji dal tvojo telefonsko, a te lahko pokliče? Vsekakor! Res, čez dve minuti pokliče Brigita. Ti je že Sandi omenil. kajne? Poglej, organiziramo modno revijo. na kateri se bo predstavljalo več slovenskih konfekcijskih znamk in posameznih oblikovalcev. Revija bo ob Ljubljanici, od Mačka čez Šuštarski most, zato bi radi slovensko glasbo, predvsem stare popevke, podkrepljene z modernim beatom. Ti ziher imaš vse te komade, a ne?

Hmm, komade že imam, ampak ne podkrepljene z modernim beatom! Če že, imam originale. Za takšno stvar nisem pravi naslov, potem raje pokliči Deejay Svizca ali Silvana, onadva imata vse te komade na beat. Ampak a si res želiš to? Meni ni dobro nalepit na dober komad, v bistvu zimzelen, udrihajoč beat, ki konstantno suva, ubije dramatiko, groove in popolnoma znivelira komad. To res ne paše, ne glasbi niti samemu dogodku. Strinjam se, da bi slovenski zimzelenčki, Mini in Maxi, Čez Šuštarski most, Dan ljubezni izredno pasali na takšno prireditev, saj so po toliko letih pridobili neke vrste avandgardnost in bi bili dodana vrednost samemu dogodku, ampak le v originalu.

Brigita se strinja z mano, tudi ona noče poceni priokusa za dogodek, ki ga hoče sfurati dobro, kvalitetno, predvsem pa z okusom.

Dogovoriva se, da ji napišem seznam komadov, ki bi jih vrtel, da jih pregleda in potrdi, ker rabijo približno petdeset minut programa z pavzami. Jaz se bom potrudil, vi pa pridite 22. septembra ob 20. na ogled in se pustite presenetiti.

Benetke, 10. septembra, Trg sv. Marka ob 18. uri. Gledam stotine v vrste razporejenih stolov rdeče in modre barve, ki nemo kot rahlo nervozni vojaki čakajo, da se zgodi nekaj usodnega.
Lepo oblečeni in uglajeni varnostniki s slušalkami v ušesih in tankimi mikrofoni pred usti pokončno stojijo na svojih mestih in mirno, nonšalantno opazujejo mimoidoče turiste, ki z razdalje pasejo poglede na velikansko konstrukcijo z ozvočenjem in veličasten oder pod njimi.

Na takšnem koncertu še nisem bil, zato me obliva kurja polt: Ennio Morricone z rimskimi simfoniki na Trgu sv. Marka. Mislim, da je vsem jasno: Sergio Leone, ciklus špageti vesternov, in še nekatere najlepše, najbolj nepozabne melodije, napisane za filme ever! Vsaj zame. Ko sem v mladosti izvedel, da je vse skomponiral Italijan, me je vrglo na rit. Tako netipično italijanske, pa tako pisano in pristno pričarajo Divji zahod, da skoraj ne rabiš slike, da vidiš okolico.

Pogledam na uro, imamo še dobre dve uri do začetka. Z Pier Paolom, frendom iz Gorice, narediva krog po Benetkah. Umazane leteče podgane blag smrad iz kanalov nekako sovpadajo z nocojšnjim glasbenim dogodkom. Samo še kakšni skulirani zajebanci, recimo Clint Eastwood, Charles Bronson se manjkajo na vogalih, pa bi se počutil kot v filmu. Spijeva pivo, potem pa je že čas!

Na žalost vam ne morem pričarati feelinga, ko zagrmi sto pevcev in ureže cel simfonični orkester. To enostavno neverjetno vžge!

Na koncu so nas po ozvočenju opozorili, naj ne zapuščamo prizorišča skozi mesto, ampak naj gremo do obale in vzamemo vaporetto, ker je začela voda prestopati kanale! Res enkraten epilog: Benetke so klonile pod težo velikana Morriconeja!

To soboto smo imeli piknik v Laščah, priredil ga je Žare z družino. Vsi imajo zelo skupaj rojstne dneve, zato naredijo eno veliko fešto za vse. Vreme je bilo super, ne preveč vroče niti hladno. S Krisom sva si podajala frizbi. Všeč mi je bilo, kako lepo je lovil in mi metal nazaj.
Čez čas prisedem k mizi, kjer so fantje, bolje rečeno moški, imeli debato.

Gušti, pravi slavljenec Žare, ti si pa najbolj dolgočasna medijska oseba! Malo me šokira, zardim. Zakaj pa, me zanima? A je bil kakšen beden intervju z mano? Vem, da me pogosto snamejo kar po telefonu, drugič na kakšni otvoritvi, in potem hočejo, da odgovarjam na vprašanja tipa kje ste letovali, kako premagujete vročino, imate radi sladoled … Res bedna vprašanja.

Nič od tega, pravi Žare, ampak kadarkoli odprem kakšen rumen časopis, vidim tvojo sliko, posneto nekje v mestu, ne da bi ti sam vedel, spodaj pa eni in isti zlajnani komentarji: Gušti v mestu z družino, srečali smo Guštija z ženo Chantal in družino, Gušti na sprehodu z družino, Gušti super očka, Gušti je na kolesu nevaren, vozi brez rok …

Ja, vem, Žare, potožim, pa kaj naj zdaj? Živim skoraj v centru, normalno je, da grem ven na kavo, na trg, na vaje, letim na sestanek … Delam vse, kar delajo tudi drugi.

Očitno je medijski svet tako prazen in brez idej, da filajo strani s starimi, nezanimivimi fotkami in prav debilnimi komentarji. Ampak jaz se bom še vedno vozil z biciklom po mestu brez rok!

Najbrž veste, da se je nadaljevanka Naša mala klinika, po uspešnih sezonah v Sloveniji, prodala na Hrvaško in sedaj še v Srbijo. Kot avtor komada, ki ga uporabljajo za vhodni in izhodni song, je bilo treba spremeniti tekst za vsako tržišče posebej.

Pred poletjem smo komad posneli v srbskem jeziku, ki ga poje kar Branko Djurić Đuro. Vse OK, vse posneto in še enkrat zmiksano. Nakar me pred tednom dni kliče Matjaž, glavni producent Klinike in pravi: “Gušti, naročnike v Srbiji močno moti harmonika v songu, a jo je mogoče nadomestiti s kakšnim drugim inštrumentom?” Hm, seveda se da, zakaj pa ne, ampak zakaj jih pa moti harmonika?

Kliniko je kupila Televizija B92. Včasih so bili alternativni medij, zdaj so se pa spustili tudi v mainstream, ampak nočejo imeti nič, ampak totalno nič s Pink sceno in njihovo tako imenovano šabansko harmoniko, pravi Matjaž. Ta je pa lepa! Ampak kar si naročnik zaželi, to naročnik dobi.

Tukaj sta posnetka obeh verzij: srbsko poje Đuro, slovensko pa Buda (Elvis Jackson). Harmoniko v slovenski in klavir v srbski verziji pa je odigral Drago Ivanuša.

Slovenska verzija:

Srbska verzija:

Včeraj sedimo na Petkovškovem nabrežu, v enem od lokalov. Z enim očesom spremljamo kaj se dogaja na tekmi Dinamo Werder, pogovor za mizo pa teče v čisto drugi smeri.

Poletje, zunaj pada dež, ni mrzlo, a vseeno čutim blago kurjo polt na koži, ulice so tihe in zaprte vase. Moje mesto ima danes jesenski pridih, pa čeprav smo šele na začetku Avgusta.

Yo dragi moji blogerji, javljam se s Cresa, divji, neobljuden, miren in čaroben otok, kjer turizem nima take razsežnosti, kot Hvar, Brač, M.Lošinj ali Istra. V svoji samoti skriva dragulje kot so vas Lubenice, Vransko jezero in beloglave jastrebe, ki živijo le še na tem območju. Mogoče Cres res ni za najstniško divjanje in nore poletne zabave, ima pa zato poseben čar, ko sediš v luki mesta Cres in opazuješ mimoidoče, ki dajejo večeru lahkoten utrip, ko počasi izpijaš bevandico, pivo…

Že drugi večer smo na sprehodu ob rivi srečali Igorja Drnovška z družino. Mogoče vam samo ime ne pove dosti, če vam pa omenim naslove komadov, Lep dan za smrt, depresija, rip in vijolice, bo kmalu marsikomu jasno, da govorim o skupini Niet in o človeku, ki je v celoti podpisan pod večino pesmi omenjene skupine.

Skupina Niet je v osemdesetih imela le ozek krog publike, bili so punk band in so pretežno le punkerji poznali njihove komade in liriko. Razpadli so leta ‘86 in se o njih skoraj ni govorilo, nakar je leta ‘90-’91 ne vem natančno zaradi sumljivega odmerka heroina podlegel njihov izredno karizmatični pevec Habič. Po tem dogodku je skupina Niet kar naenkrat prerasla dobesedno v mit za vse osnovnošolce, srednješolce in na sploh za pretežen del uporniške mladine po vsej Sloveniji. Na radijih so vrteli njihovo glasbo, na žurih se je sukal njihov CD in vsi takratni bandi so zveneli kot Nieti. Skratka potegnili so za sabo celotno takratno generacijo mularije.

Sedaj je Igor Drnovšek zaposlen kot novinar na Dnevniku in piše članke , ki nimajo dosti veze z glasbo. Od kar so Nieti razpadli, leta ‘86 se ni hotel več avtorsko udejstvovati v glasbi.

Včeraj pa ko sva na izi sedela na rivi in pila pivo, mi reče; veš, mogoče, ampak res samo mogoče bi pa spet naredil še kakšen komad!

Super, jaz nimam nič proti! Kaj pa vi?